Roots Magic so kvartet klasične postave dveh pihal in ritem sekcije, ki z masivnim zvokom obujajo tradicijo predvojnega ameriškega bluesa, a vmes posežejo po nekoliko manj ukoreninjenih mojstrih svobodnejše jazzovske forme. Pri tem je seveda v ospredju bluesovsko občutje, ki sega globlje od golih formalnih in tehničnih žanrskih obrazcev, sam kvartet pa je poudaril ravno bluesovski izvor določene izrazne linije znotraj tokov free jazza. Ognjevit zvok in občutek za mirnejše odtenke je festivalu dodal precej edinstven in ustrezen zaključek. Aleš Rojc – Devnik
Photo by Tomi Peternelj
Za veliki finale in pravcati pok inventivnega odnosa do tradicije je poskrbel italijanski kvartet Roots Magic, ki preigrava klasike starega bluesa in modernega jazza. Izjemno uigran kvartet je ponudil sočno in skladno igro, znotraj katere sta na enakomeren in hipnotičen ritem kontrabasista in bobnarja pihalca razpletala mamljive in zapeljive nosilne melodije, ki so kar silile v pozibavanje. Medtem ko sta člana ritem sekcije ostajala trdna in neomajna v natančnem metronomskem ritmiziranju, sta si pihalca večkrat privoščila svobodnjaške solistične izlete in s tem podčrtala živost gradiva, ki ga je kvartet jemal iz preteklosti. Živa preteklost, današnji pogled na zgodovino in njena času primerna reinterpretacija – vse to so tudi značilnosti našega festivala Jazz Cerkno, katerega 24. izdajo napovedujejo v času med 16. in 18. majem 2019. Se uidma! Mario Batelić – Primorsikval
Za učinkovit zaključek pa italijanski kvartet Roots Magic, ki proučuje predvsem starejše bluesovske vire sodobne improvizirane glasbe. A ti mu služijo le kot navdih za brezkompromisno novojazzovsko muziciranje z obilico plesne dinamike Darinko Kores–Vecer
Večer, ki je z Lumpertom in ICP Orchestra potekal v znamenju preobražanja zahodnih jazzovskih tradicij, je doživel drugi vrhunec z italijanskim kvartetom, Roots Magic. Njihove priredbe, strnjene na albumih Hoodoo Blues in Last Kind Words, koreninijo delno v času aktivnejših snemanj izvajalcev bluesa – kot sta Charley Patton in Blind Willie Johnson – v dvajsetih letih 20. stoletja, delno pa v priredbah kompozicij kasnejših saksofonistov, kot sta Marrion Brown in Roscoe Mitchell. Roots Magic glas ter besedilo pevcev in pevk skratka pretvarjajo v melos, v prepleteno petje alt saksofona in klarineta, v brnenje čela in v bobnarsko topotanje. To se ponekod izkaže kot fenomenalno izhodišče, ko denimo besede »Dark was the night/Cold was the ground« nadomesti temačno dromljanje, drugod pa ostajajo manj zvesti besedam originala. A v komadih je vseprisotna magija, ki jo čarajo s pomočjo starih napevov in jo pretvarjajo tako v razposajeno energijo free jazza kot v ambient. S sklepno zasedbo večera smo se obiskovalci letošnje edicije Festivala Jazz Cerkno poslovili od fenomenalnega dogodka, občutno obogateni z glasbenim spektrom slišanih zasedb, ki so se potikale po zvočnih stezah jazza in njegovih odvodov. To kaže, da je jazz neločljivo povezan s skoraj vsemi glasbami – Vsi za jazz – jazz za vse! Radio Student
Veliki finale letošnje izdaje festivala Jazz Cerkno, pa je pripadel italijanski zasedbi Roots Magic, ki jo zastopajo Alberto Popolla (klarinet, basovski klarinet), Errico De Fabritiis (altovski in baritonski saksofon), Gianfranco Tedeschi (kontrabas) in Fabrizio Spera (bobni). Bend je zanimiv po tej plati da rad preigrava standarde bluesa in jih križa seveda s sebi lastno retoriko jazzovskih vsebin, to pa počne z neverjetnim občutkom, povsem nepretenciozno, nalezljivo. Roots Magic, so izredno ubran kvartet, kjer vsi gradniki zvočne slike sobivajo v izjemnem ravnovesju, instinktivnem zaznavanju in se enakomerno izražajo v medsebojnem dialogu polnokrvne spravljivosti ter simbioze. Ne preseneča, ko se bend loteva insertov blues točk, kot so npr. The Hard Blues (Julius Hemphill), Frankie and Albert (tradicionalna), Poor Me ali Down the Dirt Road Blues (obe Charlie Patton), nadalje The Sunday Afternoon Jazz in Blues Society (obe John Carter). Njihova druga plošča izdana v lanskem letu imenovana »Last Kind Words«, v celoti avtorsko delo kvarteta in dostavlja nadaljnje raziskovanje skupine stičnih točk tradicionalnega bluesa z vročekrvnimi prijemi vragolij jazzovske improvizacije. Bend je risal izredno sočne zvočne kontraste, zlasti ko sta se na piedestalu znaša v dialogu bas klarinet in bariton saksofon, kot tudi druge kombinacije instrumentov obeh pihalcev. Izredne čvrst in jedrnat fokus. Enovito ubran. Od prve do zadnje sekunde špila. Ravno prav odštekano, da ni preveč zahtevno in ravno prav spravljivo, da ni preveč enostavno. Nepretenciozno, nenadoma z izrazitim potentnim žarom ter zaletom, že v naslednjem trenutku, pa znova mehko in mično prevzetno. Bendu ni zmanjkalo dinamita, hitro osvojljiva narava glasbe, kot tudi koketni ritmični »groove«, pa je hipoma posrkal poslušalce. Publiko je razganjalo od navdušenja in vseh vibrantnih povratnih reakcij. Roots Magic so za veliki finale dvignili proti nebu prisotne festivala in dostavili piko na i velikemu zabaviščnemu parku tretjega dne festivala, kateremu so pot tlakovali pred tem izvrstni ICP Orchestra. Finalni krešendo torej. Ne čudi, da je publika po koncertu dobesedno razgrabila vse kose albuma »Last Kind Words«. RockLine
Photo by Nada Zgank
